2  Delovno okolje: JupyterLab in VS Code

Objavljeno

23. oktober 2026

2.1 Namen poglavja

Za delo s Pythonom v geoinformatiki potrebujemo stabilno in ponovljivo delovno okolje. V tej knjigi bomo uporabljali predvsem:

  • Python z ločenim okoljem za knjižnice,
  • JupyterLab za interaktivno delo z beležnicami,
  • Visual Studio Code za urejanje kode in beležnic,
  • po potrebi tudi JupyterHub kot že pripravljeno oblačno okolje.

Praktični cilj je, da bralec zna:

  • namestiti potrebna orodja,
  • ustvariti in aktivirati Python okolje,
  • odpreti in poganjati datoteke .ipynb,
  • razumeti razliko med lokalnim delom in delom v JupyterHubu.

JupyterLab kot osrednje delovno okolje za beležnice

2.2 Kaj namestiti

2.2.1 Python

Za delo s prostorskimi podatki potrebujemo več knjižnic, ki niso del osnovne namestitve Pythona, na primer:

  • pandas,
  • matplotlib,
  • numpy,
  • geopandas,
  • rasterio,
  • shapely,
  • xarray,
  • po potrebi tudi knjižnice za satelitske podatke.

Za delo z gradivi je priporočen upravljalnik projektov uv. Iz datotek pyproject.toml in uv.lock ustvari ločeno okolje ter namesti knjižnice, ki jih potrebujejo primeri in vaje. Python 3.12 lahko po potrebi namesti sam.

Alternativa je Miniforge z mamba ali conda. To je posebej uporabno, kadar potrebujemo dodatna sistemska orodja GDAL ali knjižnica nima ustreznega paketa za vaš operacijski sistem. Če že uporabljate Anaconda, lahko uporabite tudi njo.

2.2.2 Visual Studio Code

Za urejanje datotek in beležnic priporočam Visual Studio Code:

Priporočeni dodatki:

  • Python
  • Jupyter
  • GitHub Copilot Chat, če ga uporabljate
  • GitLens ali Git Graph, če želite preglednejše delo z Gitom
  • po želji Code Spell Checker

Visual Studio Code je primeren za delo s kodo, beležnicami in Gitom

Priporočene razširitve v Visual Studio Code

2.2.3 PyCharm in drugi urejevalniki

Visual Studio Code ni edina možnost. Za razvoj programov v Pythonu lahko uporabimo tudi PyCharm, celovito razvojno okolje, ki ponuja urejevalnik, razhroščevalnik, upravljanje projektov in podporo Pythonovim okoljem. Pri odpiranju projekta moramo tudi v PyCharmu preveriti, da je izbran interpreter iz okolja python4geo.

Druga možna orodja so:

  • Spyder, ki je posebej priljubljen pri znanstvenem računanju,
  • Notepad++ kot lahek urejevalnik besedilnih datotek,
  • Visual Studio z ustrezno podporo za Python,
  • Eclipse z dodatkom PyDev,
  • katerikoli drug urejevalnik, ki podpira datoteke .py.

Preprost urejevalnik zadostuje za pisanje skript, za neposredno delo z beležnicami .ipynb pa je praviloma primernejši JupyterLab, VS Code, PyCharm ali drugo orodje z namensko podporo za beležnice.

2.2.4 JupyterLab

JupyterLab je sodobno okolje za delo z beležnicami. Omogoča:

  • delo z več datotekami hkrati,
  • pregled map in datotek v levem stolpcu,
  • urejanje beležnic, skript in podatkovnih datotek v istem oknu,
  • lažji prehod med beležnicami in “običajno” kodo.

JupyterLab je naveden med odvisnostmi projekta. Pri postopku z uv ga zaženemo z uv run jupyter lab; pri postopku s Conda ga zaženemo iz aktiviranega okolja.

2.2.5 Jupyter Notebook in JupyterLab

V starejših gradivih se pogosto pojavlja tudi klasični Jupyter Notebook. Ta še vedno deluje in je v marsičem povsem uporaben, vendar je za to knjigo praviloma bolj smiselna izbira JupyterLab, ker bolje podpira delo z več datotekami, terminalom in širšim projektom.

Če v navodilih naletite na ukaz:

jupyter notebook

to pomeni zagon klasičnega vmesnika. V tej knjigi bomo večinoma uporabljali:

jupyter lab

2.3 Priprava Python okolja

2.3.1 Zakaj uporabljamo ločena okolja

Pri geoinformatiki se hitro srečamo z občutljivimi odvisnostmi, zlasti pri knjižnicah, kot so GDAL, GeoPandas in Rasterio. Zato je zelo priporočljivo, da za knjigo ali projekt ustvarimo ločeno okolje.

Prednosti:

  • vse knjižnice za knjigo so zbrane na enem mestu,
  • manj je konfliktov med projekti,
  • laže je ponoviti delo na drugem računalniku.

2.3.2 Priporočeni postopek z uv

Najprej namestite uv po uradnih navodilih in odprite nov terminal. Gradiva prenesite iz repozitorija knjige (na primer z možnostjo Code → Download ZIP) in odprite korensko mapo projekta. Naslednje ukaze izvedite v mapi, kjer sta datoteki pyproject.toml in uv.lock:

uv --version
uv sync --locked

uv sync --locked ustvari lokalno okolje .venv in namesti različice iz zaklepne datoteke. Projekt zahteva Python 3.12; če ga uv še ne najde, ga lahko namesti. Okolja ni treba ročno aktivirati, saj uv run ukaze zažene v njem. Preverite, da se uvozijo tudi prostorske knjižnice:

uv run python -c "import geopandas, rasterio; print('Okolje deluje')"

Jedro za beležnice registrirajte z imenom python4geo, ki ga uporabljajo gradiva:

uv run python -m ipykernel install --user --name python4geo --display-name "Python (python4geo)"

Nato zaženite JupyterLab ali v VS Code odprite projektno mapo in izberite interpreter .venv\Scripts\python.exe ter jedro Python (python4geo):

uv run jupyter lab

Če uporabljate Linux ali macOS, je interpreter v .venv/bin/python. Ukaze uv sync in uv run izvajate enako v običajnem terminalu. Ob posodobitvi uv.lock ponovno zaženite uv sync --locked. Če pri svojem projektu potrebujete novo knjižnico, uporabite uv add, da se posodobita pyproject.toml in uv.lock. Podrobnosti so v vodniku za projekte in navodilih za Jupyter.

Opomba

Ime jedra python4geo je enako za okolji uv in Conda. Če ste jedro s tem imenom že registrirali iz drugega okolja, ga zgornji ukaz preusmeri na trenutno okolje. V VS Code lahko namesto tega izberete interpreter projekta .venv neposredno.

Za branje objavljene knjige in izvajanje vaj Quarto ni potreben. Quarto CLI uporablja avtor pri gradnji knjige; Pythonovo okolje za izvajanje kode lahko tudi tam upravlja uv.

2.3.3 Alternativni postopek z mamba ali conda

Če imate Miniforge, priporočam uporabo mamba, ker je praviloma hitrejša pri reševanju odvisnosti. Ukazi so zelo podobni ukazom conda, zato lahko brez težav uporabljate tudi conda, če vam je ta bolj domača.

Priložena datoteka environment.yml je natančen izvoz okolja za Windows. Vključuje preverjene različice knjižnic in sistemskih odvisnosti, vendar je zaradi oznak gradenj vezana na to platformo. Na Linuxu ali macOS uporabite zgornji postopek z uv.

Preverjanje namestitve:

mamba --version
conda env list

Preverjanje vsebine datoteke:

Get-Content environment.yml

Ustvarjanje okolja iz priložene datoteke:

mamba env create -f environment.yml

Aktivacija okolja:

conda activate python4geo

Registracija Jupyter jedra za beležnice:

python -m ipykernel install --user --name python4geo --display-name "Python (python4geo)"

Če okolje python4geo že obstaja in ga želite uskladiti z datoteko:

mamba env update -n python4geo --file environment.yml --prune

Če raje uporabljate conda, sta ustrezna ukaza:

conda env create -f environment.yml
conda env update -n python4geo --file environment.yml --prune

2.3.4 Katera ukazna vrstica je najboljša

Na Windows lahko za uv uporabite običajen PowerShell ali terminal v VS Code. Če uporabljate Conda, so praktične možnosti:

  • Anaconda Prompt,
  • Miniforge Prompt,
  • ali PowerShell, če je conda pravilno na poti.

Pri postopku s Conda je za začetnike praviloma najlažje začeti z Anaconda Prompt ali Miniforge Prompt, ker je okolje tam že pravilno pripravljeno.

2.3.5 Windows, Linux in macOS

Pri tej knjigi prvenstveno pričakujemo delo na Windows, ker je to za večino študentov najpogostejše okolje. Zato so tudi ukazi in posnetki zaslona večinoma pripravljeni z mislijo na Windows.

Hkrati pa je dobro vedeti, da je postavitev Python okolja pogosto nekoliko enostavnejša na Linuxu ali macOS, ker je delo v terminalu tam navadno bolj neposredno in je manj težav s potmi, dovoljenji ali izbiro pravega interpreterja.

Praktično priporočilo:

  • za uv na vseh treh sistemih uporabljajte terminal v korenski mapi projekta,
  • za Conda na Windows uporabljajte Miniforge Prompt, Anaconda Prompt ali pravilno nastavljen PowerShell,
  • priloženi environment.yml uporabljajte na Windows; za druge sisteme je prenosljivejši uv.lock.

Če delate na Windows, bodite pozorni na tri stvari:

  • da ustvarjate in aktivirate pravo okolje,
  • da VS Code ali Jupyter uporabljata pravi kernel,
  • da ukaze izvajate v korenski mapi projekta in z izbranim upravljalnikom okolja.

Na Linuxu in macOS je isti potek običajno nekoliko bolj gladek. Pri uv ni potrebna aktivacija okolja: po uv sync --locked zaženete uv run jupyter lab ali izberete .venv v VS Code.

2.4 Klasični Jupyter Notebook

Klasični Jupyter Notebook zaženemo iz okolja projekta. Pri uv se najprej premaknemo v mapo projekta, nato uporabimo:

cd C:\Pot\Do\Python4Geo
uv run jupyter notebook

Pri Conda najprej izvedemo conda activate python4geo, nato jupyter notebook.

Jupyter zažene lokalni spletni strežnik in v privzetem brskalniku odpre pregledno oziroma nadzorno ploščo. Izhodiščna mapa pregledne plošče je mapa, iz katere smo izvedli ukaz jupyter notebook.

Opomba

Posnetki v tem razdelku prikazujejo starejši klasični vmesnik Jupyter Notebook. V novejših različicah se lahko videz in položaj ukazov razlikujeta, osnovna opravila pa ostajajo enaka.

2.4.1 Zavihek Files

Zavihek Files prikazuje mape, beležnice in druge datoteke v trenutni mapi. Mapo odpremo s klikom na njeno ime, v nadrejeno mapo pa se vrnemo prek poti nad seznamom. Klik na datoteko .ipynb odpre beležnico v novem zavihku brskalnika.

Zavihek Files v klasični pregledni plošči Jupyter Notebook

Novo beležnico ustvarimo z gumbom New in izbiro jedra, na primer Python 3 oziroma Python (python4geo). Seznam je odvisen od jeder, registriranih v računalniku. V istem meniju lahko ustvarimo tudi mapo, besedilno datoteko ali terminal, če namestitev to omogoča.

Ustvarjanje nove beležnice in izbira jedra

Datoteko z računalnika dodamo z gumbom Upload ali tako, da jo povlečemo na seznam. Po izbiri moramo prenos praviloma še potrditi. Pred prepisom enako poimenovane datoteke preverimo, ali bi s tem izgubili obstoječo različico.

Ob odprti oziroma izvajajoči se beležnici sta ikona beležnice in oznaka Running obarvani zeleno. Zapiranje zavihka brskalnika ne ustavi jedra: programska koda se lahko še naprej izvaja in zaseda pomnilnik.

Oznaka Running ob beležnicah z aktivnim jedrom

Za opravilo nad datoteko ali mapo označimo potrditveno polje pred njenim imenom. Nad seznamom se nato prikažejo razpoložljivi ukazi:

  • Rename preimenuje izbrani element,
  • Duplicate ustvari kopijo beležnice,
  • ikona koša izbriše izbrani element,
  • Shutdown ustavi jedro izbrane tekoče beležnice.

Ukazi so odvisni od vrste in stanja izbranega elementa. Pred brisanjem vedno preverimo ime in mapo, saj brisanja ni mogoče v vseh namestitvah preprosto razveljaviti.

Ukazi za podvajanje, preimenovanje, ustavljanje in brisanje

2.4.2 Zavihek Running

Zavihek Running zbere vse tekoče beležnice, terminale in druga aktivna opravila, tudi če so v različnih podmapah. Uporabimo ga za pregled porabe virov in za ustavljanje jeder, ki jih ne potrebujemo več. Pri ustavljanju jedra izgubimo vrednosti spremenljivk v pomnilniku, shranjena vsebina beležnice pa ostane v datoteki.

Pregled tekočih beležnic v zavihku Running

2.5 Zagon in delo v JupyterLab

V korenski mapi projekta JupyterLab zaženemo z ukazom:

uv run jupyter lab

Če uporabljamo Conda, najprej aktiviramo okolje:

conda activate python4geo
jupyter lab

Odpre se brskalnik z delovnim okoljem JupyterLab.

Ko se JupyterLab odpre, preidemo neposredno iz zagona v delo z beležnicami, datotekami in jedri. Okolje je namenjeno interaktivnemu delu in je posebej uporabno za:

  • demonstracije kode,
  • analizo podatkov,
  • risanje grafov,
  • delo z rastri in vektorji,
  • sprotno dokumentiranje postopka.

Osnovni elementi vmesnika:

  • levi stolpec z datotekami in mapami,
  • zavihki z odprtimi beležnicami in datotekami,
  • jedro oziroma kernel, ki izvaja kodo,
  • terminal in urejevalnik besedila, če ju potrebujemo.

Najbolje je, da JupyterLab razumemo kot osrednje delovno mesto, kjer v enem oknu združimo kodo, razlago in projektne datoteke.

Tipičen potek dela:

  1. odprete mapo z gradivi,
  2. odprete .ipynb,
  3. izberete ustrezni kernel,
  4. poganjate celice po vrsti,
  5. po potrebi shranite kopijo svojih sprememb.

Pri beležnicah je pomembno:

  • zapiranje zavihka ne ustavi nujno izvajanja jedra,
  • smiselno je občasno preveriti, katere beležnice še tečejo,
  • pred koncem dela je dobro zaustaviti nepotrebna jedra,
  • za to knjigo izberemo jedro python4geo.

2.5.1 Upravljanje datotek v JupyterLabu

Raziskovalec datotek je v levem stranskem stolpcu. Z dvoklikom odpremo datoteko ali mapo, z gumbi nad seznamom pa lahko ustvarimo novo mapo, dodamo datoteke in osvežimo prikaz. Zaganjalnik (Launcher) odpremo z gumbom +; v njem izberemo novo beležnico, konzolo, terminal ali drugo vrsto dokumenta.

Datoteke z računalnika prenesemo z gumbom Upload Files ali jih povlečemo v raziskovalec datotek. Prenesena datoteka se shrani v trenutno odprto mapo, zato pred prenosom preverimo prikazano pot.

Večino opravil izvedemo prek priročnega menija:

  1. datoteko ali mapo označimo,
  2. kliknemo jo z desnim miškinim gumbom,
  3. izberemo Rename, Delete, Duplicate, Copy, Cut, Download ali drug ustrezen ukaz.

Z ukazoma Copy oziroma Cut in nato Paste datoteko kopiramo ali premaknemo. Pri brisanju in prepisovanju moramo biti previdni, zlasti v skupnih ali oblačnih mapah.

Priročni meni za upravljanje datotek v JupyterLabu

V levem stranskem traku odpremo tudi pogled Running Terminals and Kernels. Ta prikaže aktivna jedra, terminale in konzole. Posamezno jedro lahko zaustavimo ob njegovem imenu; z ukazom za ustavljanje vseh pa zaključimo vse prikazane seje.

Pogled tekočih terminalov in jeder v JupyterLabu

Besedilne razlage v beležnicah pišemo v celicah Markdown, zato je naslednje poglavje namenjeno prav osnovam takšnega zapisa v Jupyter in Quarto.

V JupyterLab lahko spremljamo tudi trenutno aktivne beležnice in jedra

2.6 Delo z odprto beležnico

Beležnica je sestavljena iz celic. Celica Code vsebuje programsko kodo, celica Markdown pa razlago, naslove, povezave, slike ali matematične izraze. Izbrana celica je lahko v ukaznem načinu ali načinu urejanja. Razlika je pomembna, ker ista tipka v vsakem načinu naredi nekaj drugega.

2.6.1 Ukazni in urejevalni način

V načinu urejanja pišemo v vsebino celice. V starejšem klasičnem vmesniku ga prepoznamo po zeleni obrobi in kazalki v urejevalniku. Vanj preklopimo s tipko Enter ali s klikom v vsebino celice.

Zelena obroba celice v načinu urejanja klasičnega vmesnika

V ukaznem načinu upravljamo celico ali beležnico kot celoto: ustvarjamo, kopiramo, premikamo ali brišemo celice. Vanj preklopimo s tipko Esc ali s klikom ob celici. Starejši klasični vmesnik izbrano celico označi z modro oziroma sivo obrobo. Videz v JupyterLabu in drugih temah je lahko drugačen, zato poleg barve upoštevamo tudi položaj kazalke.

Označena celica v ukaznem načinu klasičnega vmesnika
Opozorilo

Če želimo pisati kodo ali besedilo, najprej pritisnemo Enter. V ukaznem načinu lahko pritisk posamezne črke sproži ukaz nad celico; tipka D, pritisnjena dvakrat, na primer izbriše izbrano celico.

2.6.2 Delo z miško, meniji in orodjarno

Celico izberemo z enim klikom, z dvoklikom v Markdown celico pa odpremo njen izvorni zapis. Ukaze lahko izvedemo iz glavnega menija, orodjarne ali priročnega menija ob desnem kliku. Položaj in ikone se med klasičnim Notebookom in JupyterLabom nekoliko razlikujejo.

Najpogostejša opravila so:

  • izvedba celice z gumbom Run,
  • prekinitev izvajanja z gumbom Interrupt oziroma kvadratno ikono,
  • ponovni zagon jedra prek menija Kernel,
  • vstavljanje celice prek menija Insert oziroma gumba +,
  • izrezovanje, kopiranje in lepljenje prek menija Edit,
  • sprememba vrste celice med Code, Markdown in Raw,
  • premik celice navzgor ali navzdol.

V klasičnem vmesniku so glavni meniji in najpogostejši ukazi zbrani nad beležnico. Pred prekinitvijo ali ponovnim zagonom jedra preverimo, ali se izvaja daljši izračun, saj se s ponovnim zagonom izbrišejo vse vrednosti iz pomnilnika.

Meniji in orodjarna v klasičnem Jupyter Notebooku

2.6.3 Bližnjice za upravljanje celic

Najpomembnejši bližnjici sta Enter za prehod v način urejanja in Esc za vrnitev v ukazni način. Naslednja tabela povzema pogosto uporabljene bližnjice. Oznaka »ukazni« pomeni, da moramo pred uporabo pritisniti Esc.

Način Bližnjica Dejanje
oba Shift+Enter izvede celico in izbere naslednjo
oba Ctrl+Enter izvede celico in ostane na njej
oba Alt+Enter izvede celico in pod njo vstavi novo
urejevalni Esc preklopi v ukazni način
ukazni Enter preklopi v način urejanja
ukazni ↑ / K, ↓ / J izbere prejšnjo oziroma naslednjo celico
ukazni A, B vstavi celico nad oziroma pod izbrano
ukazni Y, M spremeni celico v Code oziroma Markdown
ukazni 1–6 spremeni Markdown celico v naslov izbrane ravni
ukazni X, C, V izreže, kopira oziroma prilepi celico
ukazni D, D izbriše izbrano celico
ukazni Z razveljavi zadnje brisanje celice
ukazni Shift+M združi izbrane celice
ukazni S shrani beležnico
ukazni I, I prekine izvajanje jedra
ukazni 0, 0 ponovno zažene jedro

Bližnjice se lahko razlikujejo glede na različico ali uporabniške nastavitve. Veljavni seznam odpremo z ukazom Help > Keyboard Shortcuts; v JupyterLabu jih lahko tam tudi poiščemo in prilagodimo.

2.6.4 Interaktivni ogled vmesnika

Ob prvem delu z beležnico je koristen vgrajeni vodnik. V klasičnem Notebooku ga praviloma odpremo z Help > User Interface Tour. V JupyterLabu odpremo meni Help oziroma paleto ukazov in poiščemo User Interface Tour. Vodnik zaporedoma označi glavne dele vmesnika in razloži njihovo vlogo. Če ukaza v določeni različici ni, uporabimo pomoč za bližnjice in opise ukazov v menijih.

2.6.5 Kaj Jupyter samodejno izpiše

Če je v celici več izrazov, Jupyter privzeto samodejno prikaže samo vrednost zadnjega izraza. V naslednji celici se zato prikaže rezultat 2 + 4, ne pa tudi rezultat 1 + 3.

1 + 3
2 + 4
6

Kadar želimo zanesljivo prikazati več vmesnih rezultatov, uporabimo funkcijo print():

print(1 + 3)
print(2 + 4)
4
6

To pravilo je posebej pomembno pri daljših analizah: izraz lahko Python izračuna, vendar njegova vrednost ni nujno prikazana. print() uporabimo, kadar je izpis del nameravanega rezultata ali preverjanja postopka.

2.6.6 Koristni spletni viri za Jupyter

Če želite Jupyter najprej samo preizkusiti ali poiskati primere:

2.7 Delo v Visual Studio Code

Visual Studio Code bomo pri tej knjigi uporabljali približno enako pogosto kot JupyterLab. V enem programu združuje:

  • beležnice .ipynb,
  • skripte .py in druge projektne datoteke,
  • terminal,
  • razhroščevanje,
  • Git in pregled sprememb.

Osnovni način dela z beležnico je v obeh okoljih podoben: izberemo jedro, dodajamo celice, jih izvajamo in sproti razlagamo rezultate. VS Code doda bolj celovit pogled na projekt, zato je posebej uporaben, ko poleg beležnic uporabljamo še skripte, podatke in nadzor različic.

2.7.1 Kako odpreti projekt

Projekt vedno odpremo kot mapo, ne le kot posamezno datoteko:

  1. izberemo File > Open Folder,
  2. odpremo korensko mapo projekta, na primer Python4Geo,
  3. v levem raziskovalcu preverimo datoteke in podmape,
  4. odpremo želeno datoteko .ipynb ali .py.

Odpiranje celotne mape zagotovi, da terminal, relativne poti, iskanje in Git uporabljajo isti projekt. V levem raziskovalcu lahko z desnim klikom ustvarjamo, preimenujemo, kopiramo, premikamo in brišemo datoteke ali mape. Pri brisanju in prepisovanju datotek veljajo enaka opozorila kot v JupyterLabu.

OpozoriloSlika za pripravo 1: projekt in raziskovalec datotek

Predlagana datoteka: images/okolje/vscode-raziskovalec-projekta.png

Pripraviti je treba posnetek celotnega okna VS Code z odprto mapo Python4Geo. Vidni naj bodo raziskovalec datotek, odprta beležnica in ime aktivnega okolja v statusni vrstici. Morebitna osebna uporabniška imena in zasebne poti naj bodo skrite.

2.7.2 Razširitve za Python in Jupyter

Za opisani način dela potrebujemo predvsem uradni razširitvi:

  • Python, ki omogoča izbiro interpreterja, zagon skript in razhroščevanje,
  • Jupyter, ki omogoča odpiranje in izvajanje beležnic .ipynb.

Koristne so lahko tudi razširitve Pylance, GitLens ali Git Graph in orodje za preverjanje črkovanja. Dodatke odpiramo prek pogleda Extensions; pred namestitvijo preverimo ime izdajatelja in dovoljenja razširitve.

2.7.3 Interpreter projekta in jedro beležnice

VS Code uporablja dva povezana, vendar različna izbora:

  • Python interpreter določa Python za skripte, terminal, preverjanje kode in razhroščevanje,
  • jedro beležnice (kernel) izvaja celice v trenutno odprti datoteki .ipynb.

Interpreter izberemo prek statusne vrstice ali palete ukazov:

  1. pritisnemo Ctrl+Shift+P,
  2. poiščemo Python: Select Interpreter,
  3. izberemo okolje python4geo.

Jedro odprte beležnice izberemo z gumbom Select Kernel oziroma z imenom trenutnega jedra v zgornjem desnem delu urejevalnika. Tudi tukaj izberemo Python (python4geo).

Izbira pravilnega Python okolja v Visual Studio Code
Pomembno

Izbrani interpreter projekta in jedro beležnice nista nujno enaka. Če je knjižnica nameščena, ukaz import pa je ne najde, najprej preverimo oba izbora in aktivno okolje v terminalu.

OpozoriloSlika za pripravo 2: izbira jedra beležnice

Predlagana datoteka: images/okolje/vscode-izbira-jedra.png

Pripraviti je treba posnetek odprte beležnice z razširjenim izbirnikom Select Kernel. Jasno naj bo vidna izbira Python (python4geo) in razlika med jedrom beležnice ter interpreterjem v statusni vrstici.

2.7.4 Delo z beležnicami v VS Code

Datoteko .ipynb odpremo iz raziskovalca. VS Code jo prikaže kot zaporedje celic Code in Markdown. Nad vsako celico oziroma med celicami so ukazi za dodajanje nove kode ali besedila.

Tipičen potek dela je:

  1. preverimo izbrano jedro,
  2. dodamo celico Code ali Markdown,
  3. vpišemo kodo ali razlago,
  4. celico izvedemo,
  5. pregledamo izpis in nadaljujemo z naslednjo celico,
  6. beležnico shranimo.

Posamezno celico izvedemo s trikotnim gumbom ob celici ali z Shift+Enter. Z ukazom Run All izvedemo celotno beležnico. Celice lahko premikamo, kopiramo, brišemo in zlagamo; pri Markdown celici z dvoklikom odpremo izvorni zapis, z izvedbo pa ponovno prikažemo oblikovano vsebino.

Izpis se prikaže neposredno pod celico. Lahko je besedilo, število, opozorilo, napaka, preglednica, graf ali interaktivni element. Izpis posamezne celice oziroma vseh celic lahko tudi počistimo, ne da bi izbrisali kodo.

OpozoriloSlika za pripravo 3: anatomija beležnice v VS Code

Predlagana datoteka: images/okolje/vscode-beleznica-celice.png

Pripraviti je treba posnetek beležnice z eno celico Markdown, eno celico Code in vidnim rezultatom. Označeni naj bodo + Code, + Markdown, gumb za izvedbo celice, Run All, izbira jedra in območje izpisa.

2.7.5 Načini izbire celice in bližnjice

Tudi VS Code razlikuje med urejanjem vsebine in upravljanjem celice. Ko je kazalka v urejevalniku, pišemo kodo ali besedilo. Ko je izbrana celica kot celota, jo lahko premikamo, kopiramo ali brišemo. Enter praviloma preide v urejanje, Esc pa vrne izbor na celico.

Najuporabnejše bližnjice so:

Bližnjica Dejanje
Shift+Enter izvede celico in izbere naslednjo
Ctrl+Enter izvede celico in ostane na njej
Alt+Enter izvede celico in doda novo celico
Enter začne urejanje izbrane celice
Esc zapusti urejanje in izbere celico
Ctrl+S shrani beležnico
Ctrl+Shift+P odpre paleto ukazov
Ctrl+` odpre oziroma skrije terminal

Bližnjice se lahko razlikujejo glede na operacijski sistem in uporabniške nastavitve. Veljavne bližnjice preverimo z Help > Keyboard Shortcuts ali jih poiščemo v paleti ukazov.

2.7.6 Izvajanje, prekinitev in ponovni zagon jedra

V zgornji orodjarni beležnice so na voljo ukazi za izvajanje vseh celic, prekinitev trenutnega izračuna in ponovni zagon jedra. Uporabimo jih takole:

  • Interrupt prekine predolg ali neskončen izračun,
  • Restart izbriše stanje jedra in ga ponovno zažene,
  • Restart and Run All začne s praznim pomnilnikom in nato izvede celice po vrsti,
  • Clear All Outputs odstrani shranjene izpise, ne pa kode.

Po ponovnem zagonu jedra spremenljivke, uvožene knjižnice in vmesni rezultati niso več v pomnilniku. Najzanesljivejši preizkus beležnice je Restart and Run All: če se vse celice izvedejo brez napake, je vrstni red kode praviloma ponovljiv.

OpozoriloSlika za pripravo 4: ukazi jedra

Predlagana datoteka: images/okolje/vscode-ukazi-jedra.png

Pripraviti je treba ožji posnetek zgornje orodjarne beležnice z odprtim menijem ukazov jedra. Vidni naj bodo Interrupt, Restart, Restart and Run All in Clear All Outputs oziroma ustrezni ukazi uporabljene različice.

2.7.7 Spremenljivke, preglednice in grafi

Med izvajanjem beležnice lahko VS Code prikaže trenutno stanje spremenljivk. Pogled Variables pomaga preveriti ime, tip in vrednost spremenljivke. Za tabelarične objekte, kot je pandas.DataFrame, je na voljo podatkovni pregledovalnik, ki omogoča lažje pregledovanje stolpcev, razvrščanje in filtriranje.

Grafi knjižnic, kot sta matplotlib in seaborn, se praviloma izrišejo pod celico. Večji prikaz lahko odpremo v ločenem pregledovalniku. Pri razlagi rezultatov ne pozabimo, da sta pregledovalnik podatkov in prikaz grafa le pogleda na podatke; izvorni postopek mora ostati zapisan v celicah.

OpozoriloSlika za pripravo 5: spremenljivke in podatkovni pregledovalnik

Predlagana datoteka: images/okolje/vscode-spremenljivke-podatki.png

Pripraviti je treba posnetek preproste beležnice z ustvarjenim objektom pandas.DataFrame, odprtim pogledom Variables in podatkovnim pregledovalnikom. Uporabljeni naj bodo nevtralni učni podatki brez osebnih informacij.

2.7.8 Vgrajeni terminal

Terminal odpremo z Terminal > New Terminal ali z bližnjico Ctrl+`. Privzeto se odpre v korenski mapi projekta. Z uv run lahko preverimo različico Pythona in pot do interpreterja:

uv run python --version
uv run python -c "import sys; print(sys.executable)"

Pri Conda pred ukazoma python --version in python -c "import sys; print(sys.executable)" izvedemo conda activate python4geo. Pot, ki jo izpiše sys.executable, mora kazati v pričakovano okolje. Namestitev paketa iz terminala še ne zagotavlja, da ga uporablja tudi odprta beležnica; po namestitvi zato ponovno preverimo jedro in ga po potrebi ponovno zaženemo.

OpozoriloSlika za pripravo 6: vgrajeni terminal

Predlagana datoteka: images/okolje/vscode-terminal-python4geo.png

Pripraviti je treba posnetek spodnjega terminala z aktivnim okoljem python4geo, izvedenima ukazoma python --version in python -c "import sys; print(sys.executable)" ter delom raziskovalca datotek. Osebni del poti naj bo zakrit ali nadomeščen z nevtralnim uporabniškim imenom.

2.7.9 Delo s skriptami Python

Datoteko .py ustvarimo v raziskovalcu in jo odpremo v običajnem urejevalniku. Celotno skripto zaženemo z ukazom Run Python File in Terminal. Del kode lahko označimo in izvedemo v interaktivnem oknu. Skripto lahko razdelimo tudi na odseke z oznako # %%, kar omogoča izvajanje po celicah, podobno kot v beležnici.

Za večje ali ponovljive postopke je smiselno:

  • raziskovanje začeti v beležnici,
  • uporabne funkcije prenesti v datoteko .py,
  • iz beležnice uvoziti lastni modul,
  • končni postopek preveriti od začetka do konca.

2.7.10 Shranjevanje, zaupanje in deljenje beležnic

Beležnico shranimo s Ctrl+S. Datoteka .ipynb poleg kode in Markdown besedila lahko vsebuje tudi izpise, zato lahko hitro postane velika. Pred oddajo ali vključitvijo v Git je smiselno preveriti:

  • ali so celice izvedene v smiselnem vrstnem redu,
  • ali so odstranjeni nepotrebni ali zelo veliki izpisi,
  • ali v kodi in izpisih ni gesel, ključev, žetonov ali osebnih podatkov,
  • ali se beležnica uspešno izvede z Restart and Run All.

VS Code lahko pri beležnicah iz neznanega vira omeji izvajanje oziroma zahteva potrditev zaupanja delovnemu prostoru. Zaupanje potrdimo samo za gradiva in projekte, katerih izvor poznamo.

2.7.11 Pogoste težave

Če se beležnica ne izvaja pravilno, preverimo po naslednjem vrstnem redu:

  1. Ali je odprta prava projektna mapa?
  2. Ali je izbran interpreter python4geo?
  3. Ali beležnica uporablja jedro Python (python4geo)?
  4. Ali terminal uporablja isto okolje?
  5. Ali je paket nameščen v tem okolju?
  6. Ali pomaga ponovni zagon jedra?
  7. Ali se celice po ponovnem zagonu izvajajo v pravilnem vrstnem redu?

2.7.12 Priporočene nastavitve in dodatki

Začetnikom praviloma zadostujejo privzete nastavitve. Koristno je preveriti:

  • samodejno shranjevanje samo, če razumemo, kdaj se spremembe zapišejo,
  • oblikovanje kode z izbranim Pythonovim oblikovalnikom,
  • prikaz številk vrstic in prelom predolgih vrstic,
  • izključitev velikih podatkovnih datotek in začasnih izpisov iz Gita,
  • dosledno uporabo istega okolja v projektu, terminalu in beležnicah.

2.8 JupyterHub

V nekaterih predmetih ali skupnih okoljih je že pripravljen JupyterHub, torej JupyterLab v oblaku. To je uporabno, kadar:

  • ne želite takoj pripravljati lokalnega okolja,
  • želite enotno okolje za vse študente,
  • so knjižnice že pripravljene na strežniku.

Iz obstoječih gradiv sledi, da je na voljo tudi obstoječi JupyterHub:

  • https://jupyterhub.fgg.uni-lj.si/

Prijava običajno poteka z institucionalno digitalno identiteto.

Prijava v obstoječi JupyterHub

2.8.1 Kako uporabljati JupyterHub

Tipičen potek:

  1. odprete povezavo do JupyterHub,
  2. prijavite se,
  3. odpre se JupyterLab v oblaku,
  4. delate v svojih mapah in beležnicah podobno kot lokalno.

V izvornih gradivih sta omenjeni dve značilni mapi:

  • ru-sola: gradiva v skupni ali deljeni rabi, ki jih praviloma ne urejamo,
  • ru-tmp: delovni prostor za preizkuse, ki pa ni nujno trajna hramba.

Zelo pomembno priporočilo:

  • vsebine iz oblaka redno prenašajte na svoj računalnik,
  • ne predpostavljajte, da je začasna mapa trajni arhiv vašega dela.

2.9 Kdaj uporabiti JupyterLab in kdaj VS Code

V tej knjigi sta JupyterLab in VS Code enakovredni okolji za delo z beležnicami. Študent naj zna osnovna opravila izvesti v obeh, izbira pa je odvisna od naloge in načina dostopa.

  • JupyterLab je priročen za hitro interaktivno delo, demonstracije in uporabo prek JupyterHuba,
  • VS Code je priročen, ko v istem projektu združujemo beležnice, skripte, terminal in Git,
  • za običajne vaje z datotekami .ipynb lahko uporabimo katerokoli od obeh okolij.

Študent naj v obeh okoljih zna:

  1. odpreti projekt oziroma mapo z gradivi,
  2. izbrati jedro python4geo,
  3. ustvariti, urediti in izvesti celice,
  4. prekiniti izračun in ponovno zagnati jedro,
  5. upravljati datoteke in spremljati tekoča jedra,
  6. shraniti ter preveriti ponovljivost beležnice.

2.10 Priporočen začetni postopek za študenta

Če postavljate okolje prvič, priporočam ta vrstni red:

  1. namestite uv in Visual Studio Code z razširitvama Python in Jupyter,
  2. prenesite projekt in v njegovi korenski mapi zaženite uv sync --locked,
  3. registrirajte jedro python4geo po zgornjih navodilih,
  4. odprite projektno mapo in zaženite uv run jupyter lab ali odprite beležnico v VS Code,
  5. v obeh okoljih preverite jedro, izvedbo celic in ponovni zagon jedra,
  6. po potrebi preizkusite še JupyterHub.

Če uporabljate Conda na Windows, namesto drugega in tretjega koraka uporabite mamba env create -f environment.yml, aktivirajte okolje in v njem registrirajte jedro.

2.11 Povzetek

Za to knjigo je najbolj stabilna in pregledna kombinacija:

  • Python v ločenem okolju,
  • JupyterLab in VS Code kot enakovredni okolji za interaktivno delo z beležnicami,
  • VS Code dodatno za skripte, organizacijo projekta in Git,
  • JupyterHub kot dopolnilno ali rezervno oblačno okolje.

Tako dobimo okolje, ki je primerno tako za učenje osnov Pythona kot tudi za delo z zahtevnejšimi geoprostorskimi knjižnicami.